Beseda pranajama izhaja iz dveh sanskrtskih pojmov: prana pomeni življenjsko energijo, ayama pa nadzor. Skupaj tvorita izraz, ki ga v jogi najpogosteje razumemo kot nadzor diha. Čeprav dihamo ves čas, večinoma tega sploh ne opazimo. Šele po nekaj tednih joge sem začela zavestno usmerjati pozornost na dih – in prav to se je izkazalo za moj največji izziv.
Kot oseba, ki se je soočala s paničnimi napadi in tesnobo, sem že od zdravnikov pogosto slišala nasvet: »počasi in globoko dihaj«. A preden sem to preprosto veščino res osvojila, so minili meseci. Še vedno pa se je ob napadih dogajalo, da je nadzor nad dihanjem razpadel.
Tudi na začetku jogijske prakse mi ni bilo nič lažje. Položaj trupla, ki na videz deluje preprost, je bil zame prava preizkušnja – umiriti misli in se osredotočiti na dih. Namesto tega so moje misli blodile vsepovsod. Sčasoma sem se naučila opazovati vdih in izdih, preverjati, ali res diham s polnimi pljuči. A ko mi to ni uspelo, me je hitro zajela tesnoba. Šele ob spoznavanju drugih tehnik kot je maha pranajama (polni jogijski dih), sem začutila, da mi zavestno dihanje lahko pomaga.
Ko sem bila že skoraj pripravljena sprejeti, da dihanje pač ni zame, sem ugotovila, da mi lahko služi – če sem potrpežljiva. Res je, da me je ob kakšnem paničnem napadu dih še vedno pustil na cedilu, a postopoma sem začela opažati spremembe. Na blazini sem osvojila veščino, da dih vodi gib, ne obratno. V vsakdanjem življenju pa se še vedno zgodi, da v stresnih situacijah – v službi ali v prepolnih trgovskih centrih – pozabim na dih.
Ni vedno lahko, a ko začutim, da mi telo preplavlja adrenalin in srce bije hitreje, se skušam umiriti, ustvariti svoj notranji mehurček in se vrniti k dihu. Presenetljivo pogosto se zgodi, da mi dihalne tehnike pred spanjem upočasnijo srčni utrip in me zazibljejo v deželo za devetimi gorami.
Danes mi položaj trupla ne povzroča več težav – nasprotno, postal je prostor sprostitve na začetku in koncu prakse. Dihanje me ne straši več. Misli se sicer še vedno vračajo, a takrat se znova osredotočim na dih. In če je dan res težak, si dovolim popustiti in pustim, da me misli za nekaj časa odnesejo.
