Moja zgodba: S stola na blazino
Med tem, ko pišem svojo predstavitev, se me v glavi vrtijo vsi dogodki povezani z jogo. Verjetno jih je še več, vendar se spominjam tistih ključnih, ki so imeli velik vpliv na moje življenje in so spremenile tok.
Na pot joge me je v zgodnji mladosti na skrivaj ponesla že ritmična gimnastika. Čeprav sem na urah bolj kot ne trpela, so se mi že takrat vtisnile v spomin pomiritvene vaje in aktivacija trebušnega centra. Prav tako me je seznanila z ravnotežjem, a manjkala je osnova. Odtelovadila in pokazala sem svoje, nato pa se popolnoma predala puberteti, v kateri je bil šport zame nekje v ozadju.
Ko sem ga znova začela pogrešati, sem se odločila, da bom jogo delala doma. Zdelo se mi je, da imam dovolj znanja iz ritmične gimnastike, da bom brez težav izvedla asano oziroma položaj. Kupila sem si jogijsko blazino in obrisala prah s knjige o jogi, avtorice Jasmine Puljo, jugoslovanske balerine, ki se je po umike z opernih odrov do smrti ukvarjala z jogo.
Razumela sem vsako drugo besedo, a bilo je dovolj, da se mi je v glavo prikradel tihi glas, da mora biti vsak gib povezan z dihom. Pri jogi so pomembne tudi druge stvari, a takrat tega nisem vedela, zato se s tem nisem pretirano ukvarjala. Prav tako si nisem znala sestavljati sekvenc razen pozdrava soncu, zato sem se vmes ustavljala in listala po knjigi, ter se na slepo odločila, kateri položaj želim izvesti. Bilo je težje, kot sem si predstavljala na začetku, zato moja solo kariera na blazini ni trajala dolgo.
Od joge sem se za kratek čas poslovila, a me nikoli ni spustila. Okoli dvajsetega leta me je prvič zadel panični napad, ki se je potem redno pojavljal v družbi svoje prijateljice tesnobe. Postali smo najboljši prijatelji. Skupaj smo hodili na faks, vozili, le na sprehodih v naravo in med spanjem sta včasih odvandrala po svoje. A takrat sem imela psa in mislila sem, da me bo to odrešilo vsega hudega.
Ko se mi je že zdelo, da vidim luč na koncu tunela, pa sem doživela še en šok. Izvedela sem, da imam multiplo sklerozo. Nekaj časa sem se valjala v samopomiljevanju, potem pa ugotovila, da moram nekaj narediti. Takrat sem že sedela za svojo mizo v službi, psa pa nisem imela več. Dnevi preživeti na stolu so bili izčrpajoči, drža napačna in domov sem hodila vedno bolj utrujena. Vsak dan sem vedno bolj razmišljala, da se vrnem k jogi. Da vsaj poskusim in si dam priložnost odrezati košček stresa in razgibati telo.
Najboljše rojstnodnevno darilo je bil tečaj joge. Ker sem z leti razvila sram pred vadbo v skupini, sem se na prvo uro intenzivno pripravljala, a ko sem se prvič v prostorih gasilskega društva blizu Kranja ulegla v truplo, se mi je zdelo, da sem našla, kar sem iskala. Od takrat joge nisem več spustila.
Bili so dnevi, ko se mi ni dalo, prišli so dnevi, ko moje telo ni bilo pripravljeno na jogo, in prišli so tudi taki, ko mi meditacije niso ustrezale. Po drugi strani mi je joga prinesla miren spanec in me opominjala na dihanje, ko je moje telo preplavljal kortizol. V naslednjih letih sem obiskovala tečaj joge pri učiteljici, katere stil učenja mi je bil pisan na kožo. Bilo je veliko vinjase, veliko gibanja in poudarka na pravilnem izvajanju položajev. Prav zaradi njenega poučevanja sem se odločila za tečaj za učitelja hatha joge v jogijskem studiu Sadhana, ki mi je odprl nova obzorja.
Tukaj stojim danes, opremljena z novim znanjem in izkušnjami, ki so bili sprva namenjeni meni, moji pomiritvi, mojem življenju z boleznijo, a, ker mi je joga pokazala in dala toliko dobrega, sem se odločila za pot poučevanja hatha joge. Morda pa je v tej množici še nekdo, ki se bo preko joge vrnil na pot k samemu sebi.
Moje ime je Ajda, prihajam iz Kranja in verjamem, da me je joga naučila veščin za življenje in me pripeljala s stola na blazino.
