Pred kratkim sem opisovala, kaj mi je v jogi najtežje. Pranajama je brez dvoma največji izziv, a obstajajo še druge drobne stvari, ki mi znajo načeti živce in se poigravati z mojo potrpežljivostjo na blazini. Kljub temu pa je v jogi ogromno trenutkov, ki me navdajajo z veseljem – daleč najbolj so za to odgovorni zakloni.
Ob omembi zaklonov se marsikomu v očeh pojavi tih strah. To sem pogosto opazila na svojih urah, ko sem jih z nežnostjo in spoštovanjem opisovala kot seganje v neznano, odpiranje srca in preizkus zaupanja. Poskušala sem jim približati simbolni pomen, ki je meni tako drag. Čeprav je bila v zraku čutiti napetost, so se učenci – vsak po svoje – podali v to neznano. Nekateri previdno, drugi pogumno, včasih celo preveč pogumno.
Zakaj se zaklonom ne morem odpovedati? Ker so moj naravni antidepresiv. V trenutku mi dvignejo razpoloženje in iz mojih pet izvabijo energijo, za katero sploh nisem vedela, da jo še nosim v sebi. Po dolgih urah sedenja v službi mi še posebej ustrezajo – to se pokaže že, ko se nevede pretegnem za računalnikom in sežem nazaj v prostor.
Zaklone vključujem v vsako uro joge. Ob tem pa rada raziskujem zanimive načine, kako tradicionalne asane približati ljudem. To je moja druga strast. Včasih mi pomagajo jogijski pripomočki, drugič pa že majhen gib, na primer obrat vratu, spremeni asano v povsem novo doživetje.
In potem je tu še vinjasa. Brez nje si prakse sploh ne predstavljam. Ko se gib telesa zlije z dihom, nastane čarovnija: prostor izgine, čas se razblini, misli utihnejo. Ostane le neskončni mir in zadovoljstvo v dobro prezračenem telesu.
Joga zame nikoli ni nehala biti pot raziskovanja. Zakloni me oživljajo, vinjasa me poveže z ritmom življenja, pranajama pa me spomni, da je resnična disciplina pogosto najtežja, a tudi najbolj dragocena. Vse skupaj se zlije v prakso, ki me na blazini vedno znova vrača k sebi.
