Ob razcvetu joge je trg preplavila tudi številna jogijska oprema – od najcenejše do take, za katere je bilo treba odšteti pravo premoženje. Moja prva jogijska blazina ni bila iz specializirane trgovine, temveč iz Hofra, pa še to sem si jo »za stalno« sposodila od mame. Preden so police preplavile pajkice in športne majice, sem vadila v reklamnih majicah in starih trenirkah, ki so dolgo ležale v omari. To je bila moja prva jogijska oprema – in za začetke povsem dovolj.
V naslednjih letih sem zamenjala kar nekaj blazin in oblačil. Prva blazina mi je dobro služila: bila je ravno prav debela, nekoliko slabša pri oprijemu, a me to sprva ni motilo. Kupila sem si tudi širše hlače, ki pa so se med vadbo vihale do kolkov in me bolj kot ne, motile – več sem se ukvarjala z oblačili kot s položaji. Ob resnejši praksi me je začel motiti tudi nedrček; položaji na hrbtu so bili prava muka, saj so se mi sponke zarezovale v kožo. Zato sem si naslednjič kupila športni nedrček – brez posebnega razmisleka sem vzela prvega, ki sem ga zagledala v H&M v Kranju.
Ko sem kot študentka prihranila nekaj denarja, sem si kupila nove pajkice. Privoščila sem si Nikeove na razprodaji. Bile so prijetne, a imele svojo slabost – prosojno blago. Zato je moja praksa ostajala raje med štirimi stenami. Ko so doma opazili, da joga presega meje mojega stanovanja, sem za rojstni dan dobila prave jogijske pajkice. Imela sem vse, kar sem potrebovala za prvi vpis na tečaj. Nikoli prej nisem bila tako hvaležna za kos oblačila.
Z več vadbe je oprema začela kazati znake obrabe. Po letu dni so robovi blazine cveteli, pajkice so izgubljale elastičnost. Ko je napočil čas za novo opremo, sem na Instagramu zasledila reklamo za nedrsečo blazino. Čez teden dni je bila že doma. Res ni drsela, a robovi so se vihali in nikoli se ni povsem oprijela tal. Kupila sem si tudi cenejše pajkice, kar sem hitro obžalovala – rob okoli pasu me je tiščal in puščal odtise na koži, sprostitveni položaji pa so postali prava preizkušnja.
Iz napak se človek uči. Naslednjič sem si privoščila dražjo blazino v Vita centru v Naklem. Ta se lepo oprime tal, robovi se ne vihajo in z redno uporabo postaja vedno manj drseča. Pri njej sem ostala in jo imam še danes. Kupila sem si še nekaj pajkic in športnih nedrčkov, a noben ni bil tako udoben kot prvi – zato je še vedno moja prva izbira za jogo doma. Moja zbirka se je sčasoma razširila: kvadri, trak, odeja, kasneje še stol, ki je nepogrešljiv pri praksi z bolniki z multiplo sklerozo. Ker veliko potujem, so mi doma kupili še tanjšo, lažjo blazino, ki jo lahko spravim v kovček in vadim v hotelski sobi – prej so to vlogo opravljale kar brisače. Ta blazina je prva, ki pripada jogijski znamki, Manduki, in lahko potrdim, da je ena izmed boljših blazin, ki sem jih imela priložnost preizkusiti.
Tudi učitelji joge ne izberemo vedno pravih pripomočkov. Vsaka napaka je lekcija. Danes je ponudba blazin, pajkic in športnih nedrčkov ogromna, izbira pa vse težja. Naučila sem se, da drago ni nujno dobro in poceni ni nujno slabo. Zato me verjetno nikoli ne boste videli v celoti oblečeno in opremljeno v eno samo jogijsko znamko.
